Lado Bizovičar, priljubljeni žirant v oddaji Zvezede plešejo, je svojo plesno pot koval prav v Plesnem mestu, kjer sta ga pod trenersko okrilje vzela Anita Vihtelič in Marko Hren, lastnika naše plesne šole. Kako se je začela njegova plesna pot, ki ga je pripeljala do mesta zelo korektnega plesnega sodnika v oddaji in kaj sta o njem, kot plesalcu in učencu, povedala danes po njegovem ponovnem plesnem televizijskem nastopu:

MARKO: Odkar plešem in poučujem rock n roll se je zvrstilo v naših vrstah toliko plesalcev, da niti ne vem točno katerega leta je Lado prvič prestopil vrata dvorane, kjer smo trenirali, zdi pa se mi da je tekmovalno kariero končal nekje leta 1997 ali 98. Se pa natančno spominjam kdaj smo se prvič spoznali in kako so potekali prvi treningi. Lado je s prijateljem verjetno večkrat splezal na garažo in preko okna kukal v dvorano. Enkrat pa sta se opogumila in prišla v dvorano. Jaz sem vedno vesel, če se nam kdo pridruži, ker semu zdi Rock n Roll zanimiv in tako sem tudi njima dovolil ogled treninga, a pod pogojem, da če prideta naslednjič, bosta morala plesat. Tako se je tudi zgodilo … oba sta pričela s treningi.

Na prvo žogo smo ga jemali kot fanta, ki so ga pritegnila dekleta (čisto normalno kajne), a je takoj pokazal, da je drugačen od ostalih. Treninge je jemal zelo resno in vedno ko se je učil česa novega je potreboval najprej mir, natančno razlago giba, po ritmu seveda, vendar novih figur nikoli ni pretirano vadil na prvem treningu. Vzel si je čas doma in ko je prišel na naslednji trening je znal in vadil s soplesalko toliko časa, da je potem izglodalo perfektno. Bil je pristaš tega, da moraš novo plesno kombinacijo najprej premisliti in umestiti v svojo zgodbo – koreografijo, jo zvaditi in šele nato spet pokazati trenerjem in z njimi izboljšati…

Jaz imam rad ljudi, ki se družijo ob istem cilju, imajo enake vrednote, so predani skupnemu delu in tudi uživanju. Ne maram ljudi, ki jih zanima le uspeh pod vsako ceno, tudi na račun drugih. Ne maram ljudi s figo v žepu, ljudi ki vse gledajo skozi denar, … Pa še tole bi dodal: mogoče bi bilo dobro, da ob kakšni priliki Ladota vprašate kaj misli o naju … me prav zanima kaj bi povedal o naju, o letih ki smo jih prebrcali skupaj. Jaz naj zaključim le takole – ponosen sem, da sem bil del njegove zgodbe, pravzaprav bi bilo bolje da rečem, srečen sem da je bil ta »mulc« del naše zgodbe, ta fant, ki bi mu marsikdo raje pokazal vrata … mi pa smo mu dali priložnost.

ANITA: Od vsakega najinega tekmovalca se veliko naučiva in tudi oni od naju. Ko malo razmislim … sedaj, ko je že kar nekaj let odkar Lado več ne trenira, sem prepričana, da smo se mi trije »en od drugega« naučili zelo veliko in vesela sem, da nas je rock n roll pripeljal skupaj. Je pa res, da se te vsi »otroci« dotaknejo, kot da so tvoji. Trenerji nismo le trenerji – smo na nek način tudi mame in očetje, vzgajamo in pomagamo pri odraščanju. Je pa res, da ni veliko takih »otrok« s katerimi lahko stopiš izven okvirja in daš več… Lado je bil eden izmed teh redkih ob katerih »sva rasla in si upala več« tudi midva z Markom. Če imava midva veliko idej, jih je imel Lado še tisočkrat več in je tudi odličen realizator. Mislim, da smo bili odličen team in bi ga z veseljem imela v našem teamu tudi sedaj – žal nima časa …. K sreči pa smo vseeno ostali v stiku, tako da se kdaj dobimo na pijači ali »čevapih« in JA, Lado je pustil v naju prav poseben pečat in ta ostane za zmeraj. Uživam, ko ga gledam, ko ga poslušam in ponosna sem na svojega »učenca«.

Nastop si lahko še enkrat ogledate tukaj: 

 

VPIŠI SE V ROCK N ROLL